| Napisal/a brezno, v torek, 25. maj 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
v zadušljivi soparni noči
se prepotena
stisnjenih zob
prebijava
skozi okostenele koronarke srčne dame
za prvim zavojem
za prvim udarnim valom
za prvim priokusom krvi
te učim prefinjenih kretenj kačjelasih vlačug
pokažem ti kako se preudarno ubira krhke strune časa
kako ob naraščanju ritma
zneseš zlato in z diamanti okrašeno jajce
kako se ujameš
ko te sunek ekstrasistole spravi
iz vznemirljivega ravnovesja
z zasanjanim pogledom vece račke sem te zapeljal
na vijugavo in strmo pot
vidiš mamo v ohlapnih oblačilih
ki se obotavljivo vzpenja na prekrasno kobilo
ob strani komaj opazno bledi senca očeta
drži jo za povodec in rezgeta o alergiji
[izgovori, bedni izgovori]
slišiš njuna svarila
opozorila puščaš vnemar
pomislekom se gola krohotava
za drugim zavojem
žvenketa ciframož
ki njegove suhe veje
prebadajo mehke trebuhe oblakov
na njih posušenih brstih počivajo velike kuščarice
vešče poštevanke in geometrije
leno se spogledujejo škrlatni zmaji
kot v pravljicah
ki sta ti jih pripovedovala v zatohlem hlevu
s svinčenimi sponami
bova spela svojo kožo
na ledene previse nebes
angel tvojega brezna
bom
te krmil s sladkimi sanjami
sem ki sem
tvoj
na toku vroče krvi
brezbrižno slalomirava
butava v zastavice
grizeva zaklopke
praskava po poapnelih žilah
riševa se na stene
popuščajočega srca
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
