Zaprem oči in se zazrem vase.
Vse kote moje notranjosti
osvetlim s sojem mojih oči.

Toliko smeti!
Toliko nepotrebnih stvari!
Koliko balasta!

Prah se sažira vame!
Še vem ne, od kdaj in od kje je!
Čas za spomladansko čiščenje...

Ven stvari, ven!

Redko uporabljena metla
začne z vihtenjem sem ter tja.
Pometam, pometam...
Vse v en kot...Mogoče
mi bo prišlo še kdaj prav...

V smeti, v smeti!
Saj to so odpadki,
od-pad!
Nekoč padlo noter,
sedaj naj leti ven!

Olajšaj si dušo,
ne prelagaj uteži.
Da to potrebuješ,
veš sama, to so le laži!

Vzamem sesalec
in zaprem oči,
da ne vidim poboja,
vseh tistih stvari,
ki nekoč bile so
zame Stvari!

Navkljub vsemu,
so tam, pod srcem,
v zarezah tkiva,
zavojih žil in
kotih votline,
še vedno skriti kotički
z najbolj težkimi odpadki...
Zapečateni so tam,
niti globinski sesalec
jih ne spravi stran.

Vsa potna povlečem glavo
ven iz sebe.
Lažje diham.
Lažje gledam.
Bolj se smejem.

Komentiraj pesem na forumu.
(11 komentarjev)

---