| Napisal/a Amarilis, v četrtek, 17. jun. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Ne morem zadremati.
Prepiram se s ponosom.
Hodim po linijah.
In vem kako blizu sem bila, da prekoračim.
Linijo.
Mejnike.
Morda sem neumna, da res verjamem.
Morda sem patetična. Enostavno.
Morje je ideal poeziji.
In razdrte sestavljanke.
In sestavljanje.
Včasih si želim, da bi te lahko dosegla.
Da sežeš po mojemu obrazu z dlanmi in ostaneš.
Obrni se k meni. Pusti to »z roko v roki«. Pusti.
Pripovedujem. Ogromno, konstantno.
A obtiči v sobi
vso moje prazno razmišljanje.
Plavam tja, kjer bom lahko
pustila odtis na pečinah.
A že metri utrujajo.
Valovi pa tudi nimajo milosti.
Kje so še klifi …
Reci mi, da me hočeš tu.
Reci mi, da razumeš.
Da veš.
Naj ostanem. Da me potrebuješ ob sebi.
Drži med dlanmi, kar je mojega, dokler čakam tu
z besedami v naročju.
Ne morem zadremati.
Prepiram se s ponosom.
Hodim po linijah.
In vem kako blizu sem bila, da prekoračim.
Linijo.
Mejnike.
Morda sem neumna, da res verjamem.
Morda sem patetična. Enostavno.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
