Napisal/a tomm, v ponedeljek, 21. jun. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Strast je zajela vse moje telo
misel in čustva so me prevzela,
vihar se je dvigal in stopnjeval,
a jaz sem kot vedno s seboj sam.
Kako naj izbruhne iz mene ves žar,
ki se nalaga ves čas v meni,
še v snu se mi javljajo valovi želja,
a jaz sem s sabo le sebi svoj dar.
Takšna je moja trpka usoda
nihče se ne obregne, niti vidi me ne,
ko noč za nočjo vrtim svoj  svetilnik,
ki na krhkem otočku žari v ocean.
Moj posel sestavlja življenje samote
v kateri prav čutim, kako se gubim,

če ne bom našel zadovoljstva telesu,
ne bom zmogel več usmerjevati poti.
Razmišljam zakaj sem zato se odločil,
morda sem se hotel spoznati v srž,
še v samostanih se sliši molitev,
a tu le valovi in neznosni srd.

Sedaj osvetljujem pota drugih,
le kdaj bo svetilnik mojo pot izbral?

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)