| Napisal/a Amarilis, v nedelja, 27. jun. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Telo mi še drhti v množici ljudi,
ko iščem oči, ki mojim dajejo odtenek mirne reke,
in roke, ki me porinejo z mostu,
da skočim v vodo,
med vrtince.
In me držijo na gladini,
da lahko brez strahu zaplavam.
Tako se iz dneva v dan poskušam izgubiti
v tej množici
in ostati popolnoma neopazna,
dokler je ne srečam na koncu ulice.
Dajem imena vsem bežnim utrinkom,
da prelisičim čas in prispem prezgodaj.
Nekoliko prehitro,
kar mi daje občutek čiste spontanosti.
Ta mi vedno jemlje razum.
Kakor njeni poljubi na golem vratu
in prsti, ki tekmujejo z boki.
Na koncu ulice.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4) 
|
|
