Napisal/a lesta, v sobota, 19. feb. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Čutim razpadajoče delce živosrebrnega vetra... Konice belih igel me prebadajo, medtem, ko iščem tvojo točko v praznini. Pozabila sem preteklost, da bi se prebudila v novo jutro. In zgodilo se je... Vse je tako

veliko in majhno. In glasovi, ki jih gledam so kričeče tihi. Nikogar ne poznam. Lebdim v vesolju večnosti in neka čudna voda vdira vame. Čas me reže z najostrejšimi kazalci. Neka tuja pesem bulji vame in mi neusmiljeno praska sanje iz oči. Utrujeni golobi spuščajo krila na gladino mojih ramen. Kje sploh sem? Narisala bi stopnice in sestopila bi iz te izgubljenosti. Naselila bi se v nežnih potezah tvojih obrazov. Zaživela bi v tujosti novih misli. In na koncu bi ujela tvojo sapo. Iz nje bi izdihnile majhne črke za tvoje ime. Rodila bi se večnost. In na njeni najšibkejši dlani bi se konec ljubil s koncem. Nežno in tiho...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)