Napisal/a duovox, v sreda, 14. jul. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Nekoč mogočen, zadj pozabljen,
zaraščen grob, jim je v sramoto,
kjer prednikom poslednji dom,
strašljiv ogled, pozabil ga ne bom...
So tisti, ki uživajo na njih domačiji,
pokojne prednike so pozabili,
je trava tam še raste do kolen,
kako jim le imeti mirni sen.
So žuljave roke v znoju gradile dom so, jim domačijo,
nekateri obujamo v spominih ga z nostalgijo,
a drugim malo mar, je važno le imetje,
pozabljajo pokojne, sveče, rože,sveže cvetje.
A tudi njim gomila bo poslednji dom,
kjer solze lažne želijo, hlastajo le za imetjem,
pozabljajo pokojnih trud,
na grobove bližnjih, svežim cvetjem.
Le štorkja v letu gomile nadletava,
grobove ki zarašča le še trava,
a veter topolov tam se še oglaša,
pokuka v dušo, pravnuke kaj povpraša...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|