| Napisal/a lesta, v sobota, 19. feb. 05 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
- POT SONCA DO SRCA ( ali pesem umirajočemu )
- VONJ PO DRUGAČNOSTI
- KRIČANJE PRSTOV...
- KO ZAPREM OČI...
- KRILA
- GLASBA TEME
- TI, KI SI MOJ OTROK SAMOTE (ali medtem, ko te iščem)
- TO NI PESEM (to je le senca mojega obraza na tvojem)
- ZATE (ali nova zvezda na nebu)
- NEVIDNO IZGUBLJENA (ali varna v temi)
POT SONCA DO SRCA ( ali pesem umirajočemu ) Novo jutro je. Dlani spuščam na rjuhe preteklih noči. Žgem praznino in lepim skupaj delce tihote. Gledam ga. Opazujem njegove korake. Mojo pot hodijo. Kričim... Človek, ustavi se, mu pravim, pa me ne sliši. Pot ga vodi naprej. Tako samotna se mi zdi, zato jo posujem s peskom. Majhni drobci ležijo drug ob drugem in objemajo svoja skoraj nevidna telesa. On pa še kar naprej premika svoje utrujene noge. Ne ustavi se. Niti za trenutek noče odpreti svojih omamljenih oči. Nikamor se noče ozreti. Ne naprej in ne nazaj. Dovolj mu je peska... nato oblikujem vodo. Na gladini njene čistosti sedi. Spreminja obliko rok. Nanje riše tanke prste. Daljši so in njih konice so ostrejše od prejšnjih. Premami me dihanje njegove kože. Izseliti se želi iz nje, pa ni dovolj rojen.Občutim njegov strah in zebe me. Gledam žile kako se stiskajo k njemu, da bi jih ogrel. On pa ne upa... in dalje teče moje vode. Na dnu najde črn tulipan svoje sedanjosti. Pretežek je, zato pade na tla. Kako nalahno zažari, ko se dotakne konca. V eni sami točki se zbere trenutek. Želja po večnosti ga zavaja. In takrat se zlomi. Gledam ga kako počasi izginja. Kako ni več on. Nekdo drug je. Ob meni leži njegovo prazno telo. Prebodene roke mi polaga med prste in se utaplja. Pogled mu umira za težkimi vekami. In bivanje ga boli. Nekoč nasmejan obraz je skril za temnim hodnikom preteklosti. Zakaj? Ravno sedaj, ko sem mu pokazala, da so lahko jagode tudi več kot rdeče in da je sonce bolj rumeno, kot je mislil. Ampak prepozno je. Čaka ga samo še konec. Upam, da ta konec ni danes. Pa tudi ne jutri in dan za tem. Kajti nisem še gotova. Želim mu narisati nasmeh na obraz, pa čeprav vem da ga preveč boli... Solze ljubkujejo njegov obraz, ko se s prsti dotika mojih ustnic. Objame me in ko se s solzami dotakne mojega obraza začutim, da se večnost izteka. Kot voda usiha. Kaplja za kapljo se njegovo telo lušči od današnjega dne. Morda bo na koncu poti le doumel, zakaj je tako. Zakaj sta najini življenji tako drugačni. Jaz bom ostala, da bom narisala svojo smrt... ampak ob pravem trenutku. Da bom lahko nekoč v drevo svojega življenja vklesala, da je hotel ujeti srečo. Da je hotel sončico ob sebi. Toda sončica je ostala. Zanj. Da mu poišče navidezno pot od svojega sonca do njegovega srca. In takrat bo ponovno rojen. Pa čeprav samo v spominu njegove male sončice... VONJ PO DRUGAČNOSTI Na koncu prisluhnem molku in tvoje temne veke gledam. Omahujejo pod težo tvojih skrivnosti. Izgubljajo se v neskončnosti nekih tujih noči. Nebo si in jaz ti rišem zvezde na obraz. Živijo za danes, jutri namreč ne obstaja. Jutri ni zvezd, ker te popadajo na neka druga tla. In nato pride nov danes... odpri vrečko neba in stopi iz nje, ti šepetam. Svoje tanko okostje pomečkaj in ustvari novorojeno telo. Oblikuj pokončno držo in postani človek. Postani nov TI... Po tebi zažari drugačnost. Čutim sonce kako dežuje po mojih prebodenih rokah. Dežne kaplje sijejo, ker si želijo svetlobe. Tema pa kar igra in igra. In nove zvezde rojeva. Pričnem verjeti in na odtenke tvojih prstov vbadam upanje. Hotenje po nedoživetem jutri zbledi, ker nas morda ne bo več. Ne bo mene in tudi ti boš nekje drugje. Nekdo drug bo sanjal zvezde za tvoje nebo. In jutra in dneva in noči ne bo. Sonce bo ugasnilo. Svetloba bo postala majhna, črna pika na dnu večnosti. Vse bo samo spomin na včeraj. In prihodnost bo pozabljena. Ostalo bo vprašanje - KDO SI? In moje misli se bodo rojevale v oblakih nekoga drugega. In ta nekdo bo mrzil vonj krvi, ko bo drgnil kožo ob nekaj ostrega. Zrak, ki ga bo dihal bo težek. Poln bo mojih nekdanjih dni. In besede bodo brez pomena. Toda moji vijoličasti čevlji bodo ostali moji. Umazani bodo od nečesa lepega. In upanje... to bo ostalo - vsaj tako si mi rekel. In drugje bom. Nekje med nebom in zemljo. In tišina bo segala preko zidov neslišnosti. Prisluhnila bom golobom, ki se bodo utapljali v igli moje bolečine. Moje telo bodo grizljali občutki. Lepili bodo krila mojim mislim. Bolelo bo, toda lepo bo leteti. Nekdo drug me bo dihal. Nekdo drug me bo hodil, me govoril in živel bo moje misli. Moje čevlje bo nosil. Čevlje mojih spominov. In ti jih boš prepoznal. Spremljal boš njihove korake. Razumel boš moje besede, ki bodo ležale na ustnicah tega novega bitja. In v osrčju tega bitja bom jaz. Zagledal me boš na koncu dolgega hodnika omame. V rokah bom skrivala tvojo drugačnost. In med mrtvim pogledom in tresočimi rokami se bom izgubila. Toda po konicah prstov se bo v dlan povzpelo upanje, ki bo večno. Veš zakaj? Ker si mi obljubil... * * * Stojim. Čakam. Sonce čara izgubljen plašč mojemu golemu telesu. Jaz pa nočem. Košček za koščkom trgam njegovo čarovnijo in jo razpihavam v večer... Čudno žareč je molk metulja, ki zapušča jato na mojem trebuhu. Izgine in z njim ugasne veliki nič mojega majhnega neba. Potopi se v škrlatno odejo večnega dežja. In ovit vanjo, ležiš na stopnicah nekega tujega življenja. Poti rišeš. Majhne, bele, potke mojim še bolj belim metuljem... nato pade drobna pika soncu na obraz... in vsega je konec. KRIČANJE PRSTOV... Dežuje... Vonjam njegove rdeče kaplje, ki se skrivajo pod stenami moje kože. In nebo je boleče. Trga mi delce žil iz vratu in me omamlja. Oči mi igrajo temo. Zaspim... Telo mi niha med željenim in nedoživetim. Sem to jaz? Vse poti so mi neznane. Na dlan narišem labirint, pa vem da je izhod na koncu slepe ulice... Znajdem se na dnu majhne sobe. Okna me dušijo in zidovi so pretežki. Prsti se mi lomijo in njih konice kričijo. Grenak je občutek. Z iglo me zbada v popek in me prebuja. Pustim svetlobi, da se sprehodi skozi drevored mojih pogledov. In vse je drugače. Občutek grenkobe izgine. Nato zagledam poteze tvojega obraza. Igraš se z listi zraka in jih pleteš v besede. In rodi se nova drugačnost... KO ZAPREM OČI... Včeraj je. Luni dovolim da stopi iz vode. Daj da se prebudim in zaplujem med valovi tvojih barv. Naj te gledam kako padaš in rasteš iz zraka in vode. Daj da se dotaknem dlani tvojega kričanja in naj me konice tvojih prstov združujejo s tihoto. Nato ti prisluhnem. Diham tvoje veke, da lahko utrujene trepalnice končno ugasnejo škrlatno svetlobo. Bližina, ki jo praskaš v moje telo je topla. Zavijem se vanjo in jo ljubkujem. Podarjam ji luč nasproti teme. Narahlo se je dotikam in jo uspavam. Pustim ji prestopiti prag sanj. In na koncu jo prebudim v še eno izmed novih juter. KRILA Oblečene v črno pelerino so misli ležale na mrtvih skalah.. in krila so skozi tolmun sanj drobila kamenčke za moje vesolje... Stal si tam, visok in majhen, čudno globok, zasidrano izgubljen vase. Drobila sem koščke tebe in te polagala v mehak pesek. Slišalo se je samo lebdenje tvojih ust. Nato je zavejal veter s svojimi težkimi koraki. Njegova energična bližina je udarjala po tvojih izdihih in jih prelamljala. In izmučena ter prazna je padla tvoja senca na osamljena tla. Ničesar ni kar bi ji narisalo novo življenje. Tudi ni nikogar ki bi njeno hladno in umrlo telo položil nazaj na tvoj obraz. Človek - od tu dalje si sam. Ostaja ti polnost praznine, ki sem jo izselila iz jaza. V njenem kotu sem pustila tudi odsev, ki bdi nad novim jutrom... Črni pelerini prišijem žametna krila in jo povoskam z rumeno svobodo. Pustim ji poleteti... Zrak...Dež...In stotero njenih poti do neba... GLASBA TEME Včasih zavidam
temi,
da ga greje
s svojo temno odejo
in da sme
leči
na njena
skrivnostna krila.
Nato ponovno
zavidam
svetlobi,
da mu
s svojo
preprostostjo
riše poti.
On pa pleše
svoje
sanje
in rojeva
nova
jutra
in
nove noči... TI, KI SI MOJ OTROK SAMOTE (ali medtem, ko te iščem) Najlepše je, ko v tebi zaspim in je vse kar potrebujem le še prostor za nove sanje. Sledi črnega dežja, ki te je oblival so se izgubile v moji prejšnji koži. Zrak me nezavedno odnaša v ulico, kjer diši po tebi. In žejna rose prihajam nate pit tvoj obraz. Preko mostov tvojih dlani se vzpnem po prstih. Gnezdim v popkih tvojih skrivnostnih žil. Katero pesem boš naslednjikrat prebudil? Tvoja senca me osvobaja in odsev tvojih ptic me uspava. Tonem v molku najinega ognja, toda vem, da sem na dnu tvojih škrlatnih plamenov varna. In toplo mi je. Strah te je teme, zato te objamem s svetlobo mojega rojstva. Nočem zapreti oči, ker sva potem drug ob drugem vsak zase sama. Nato so prišli ljudje. Drugi... Tuji... Prisedli so. Vprašali so po brazgotini in mi pustili ugasniti samo vase... Prisedel si ti. Rana je le še črta, ki sem jo potegnila preko meja minljivosti. Dovolil si, da pozabim. In to me je priklenilo na tisti del tebe, ki je ostal. Tukaj... Ob meni. Všeč mi je, kako me veter tvojih nežnih kitov odnaša v drugačnost. V moji drugačnosti enako... Nihče me ne sliši, pa sploh ne molčim. Le ti poznaš mojo tiho igro. In kako prija, ko odkrivaš mojo masko, ki jo vedno znova nadenem na svoja krila... Bežiš pred samim sabo, da ne bi preteklost zabadala novih igel v tvoje prerojeno telo... In tu sem jaz. Bežim pred sabo, da mi včerajšnji nekoč ne uniči pomena jutrišnjega danes... Naj nama sezidam stolpnico, kjer bova ustavila utrujene korake od bežanja. Kjer bova odpočila zabrisano molčanje, ki se sliši le, če dobro prisluhneš... Umakniva se. Sonce, ki sveti namreč ni najinih barv. In morje na dnu najinih večerov ni dovolj globoko. Želiva leteti - toda najina krila niso dovolj svobodna. Živiva in umirava življenje, ki ga iz dneva v dan spreminjava v minljivo večnost... Sprosti konice prstov in ponudila ti bom roko. Razprla bom dlan, da bodo lahko tvoje dlani našle svoj mir na rjuhah mojih. Utrinek neba bom odpoljubila, da bova imela kam leči... Nato bova v svojem majhnem univerzumu zasanjano opazovala. Drug drugemu bova rasla oblake na zarjo najinih vek. Trepalnice bova ustvarila pod odejo sinjega svoda. Nalahno se bova pogrezala v spanec. Ostala bova jaz in jaz, ti in ti in v majhnosti velikih korakov ti in jaz... In gibi najinega bistva bodo premišljeni. Počasi in tiho se bova umirila. In nekoč utrujena samota bo razgrnila svojo sinjo odejo. Zaživela bova v pretanjenosti vsakega trenutka. In ta spremenjenost bo nežno vdirala v najino noč. Zasidrana vase, bova polna nekih novih občutkov. Ljubljena bova ob dotikih najinih rok, sproščena ob vdihih najinih gorečih rož in preprosto umirjena ob spoznanju teh najdenih poti. Pa le nisva tujca... TO NI PESEM (to je le senca mojega obraza na tvojem) V galebih nekih daljnih trav leživa. Slišim sveče rek, ki gorijo pod nama. Nebo nama podarja praznino, da jo zapolniva. Žari spanec na konice najinih vek. Čara nama toplo - hladno, da se imava česa dotakniti. Skrijem te v dlan. Tam si moj - preprosto svoje moj... Iščem prste med rjuhami kodrov. Potopim se v njih čarobnost in sanjam. Tvoja pesem, ki jo rasteš na dnu mojega oblaka me drami. Še vedno si tu, ob meni. Veješ veter mojih besed in jih odpiraš v nov, skrivnosten dan. Utrujeno glavo polagam k listom tvojih toplih utripov. Diham tvoja srca in se skrivam v megli tvojega golega telesa... V goloto vtkeš moje prsi. Izvezeš mi srce. Zato, da bije zate. Da se lahko iz dneva v dan prebudiš... Na tvojem obrazu najdem preteklost. Trne svojih vej zabada vame. Boli me in strah me je tvojih misli... In delci padejo na rosna tla. Rodita se novi življenji. Prebudita se ob spoznanju, da je nekoč moralo boleti. Da je moral padati dež in vleči svojo reko po potezah najinih obrazov... Občutek imam, da sije sonce. Toda zakaj ga ne prepoznam? Dotiki tvojih rok mi nalahno prekrivajo oči. Počasi jih odprem. Pustim rumeni barvi, da me objame. Nato mi vratna žila povleče kožo preko vdiha in tu se ponovno izgubim. Pričnem igrati novo nebo. Tisto, kjer sem brez tebe le perut neke ptice, ki ne upa leteti. Pogled sem. Kdo me zrl? Sem le majhen dotik na brezmejni poti tvojega hotenja. Kako naj te odprem? Kje naj te zaživim? Težko je najti tisto pravo besedo. Ampak zakaj? Preprosto ker. Ker si to ti. Ker je to, da bivaš v meni, moja največja roža, ki sem jo kdaj vzcvetela. Morda celo največja reka, ki sem jo kdaj tekla. Lahko pa največja pot, ki sem jo... Toda ne - te poti še nisem prehodila. Podal si mi dlan in v zameno sem ti ponudila svojo. Ta pot je bila nekoč in nekje narisana za oba. In ko bova iskala njene skrite ulice, bodo najine konice zrle v nebo. Tisto, ki je samo za naju razgrnilo svojo samoto in nama ponudilo prihodnost... Luč na hodniku moje teme si. Upam, da nikoli ne ugasneš... ZATE (ali nova zvezda na nebu) Izgubljeno najdena ležim na plašču samotnega neba. Zrem v zvezdo. Na njeni obliki ležiš in dihaš njeno polnost. Nisem te iskala. Preprosto prišel si. Dotaknil si se bitja mojega srca in me prebudil. Podal si mi roko in me premaknil iz teme... Nato vdahnem sanje. Ponovno se rojevam, ko rišem dotike na tvoja ramena. Dramim tvoje svetle kodre. Ljubkujem ti konice prstov. Jato svojih majhnih metuljev spuščam na tvoj topel trebuh. Plavam vodo tvojih mehkih trepalnic. Preko obraza polzim po čistosti tvojega vratu. Želim te poljubiti. Nalahno in tiho... Čutim kako rasteš skrivnosti majhnega otroka v meni. Čakaš, da ti podarim prstke in pa korake za nove poti... Stopi preko njih črnosti posute s strahom. Ta pot je brez konca. V njej ni nikogar, ki bi kradel tvoje bivanje. Lahko sanjaš svobodo. Lahko si ti - tak, kakršen si v resnici. Kriči. Nato se nasmehni. Joči, ko zaboli. Dotakni se me, ko si zaželiš bližine. Tu si varen. Nikogar ni, ki bi trgal koščke tvoje veličine. Si samo ti, prijeten občutek in sijoča senca tvoje zvezde. Ti lahko prisedem? Smem povonjati obliko tvojega neba? Človek - pusti sreči oblikovati najine zvezde. In nato jim ob hladnih večerih prižigava svetleče misli. Na začetku konca naju samo še jutro nalahno poboža po očeh... *** Dežne kaplje rišejo slike tvojega bledega obraza na stene moje duše... Vsi ti megleni spomini, ki so v mojih mislih ostajali zate, so danes dobili barvo in zdijo se, kot da sem bila še včeraj ob tebi. Po vseh teh letih si izbral in se predal... toliko stvari, toliko... Ne vem... Vse je ostalo neizrečeno... Vonj krvavo rdeče vrtnice, ki je že zdavnaj posušena, se je zatrl globoko v sinuse in mi ne da dihati... bolečina ob tvojem odhodu razžira že skoraj dokončno izžrto srce, misli postajajo utrujene, oči si želijo počitka, da za trenutek zopet vidijo tvoj obraz... Zdaj si v vseh oceanih, v vsakem dihu vetra plavajoč nad oblaki... in upam, da si našel svoj prostor na drugi strani... Vedi, da te bom pogrešala. Da boš večno del moje, mogoče celo preveč izživete mladosti. Ostal boš v srcu vseh nas, ki te imamo radi... NEVIDNO IZGUBLJENA (ali varna v temi) Slišim senco tvojih peruti, ko nalahno pristaneš v mojih bližinah. Izgubljaš se v ognju, ki dežuje na zaspane misli. Strah te je svetlobe mojega mraka. V rokah držiš košček mojega sonca in tvoja nežnost omamlja občutke. Začutim mehkobo, ki raste na dnu mojih sinjih kitov. Pozabljam, da sem se rodila v ničevost, ko diham tvoje tanko telo. Konice kodrov ti razpihavam, medtem, ko potiho vdiraš v moje misli. Sprašujem se. Hkrati iščem odgovore. In potem... Uničim liste preteklih dni. Oblikujem si nove dlani, da se te lahko neopazno dotaknem. Prišijem si papirnata krila in strahoma poletim modrini tvojih oči naproti. Zvok se zdi neresničen in dejanja so ovita v meglo skrivnosti. Kot da si trenutek mojih gibov te puščam da zapreš omamljene oči. Vonjam šepetanje tvoje tišine in čakam na besede novih juter. Nato mi nebo nariše črke na usta in zvezde sijejo rada te imam. Tu se izgubim. Ugasnem lesk solze, ki nemo udarja po rekah obraza. Takrat se zavem, da sem te izrezala iz delcev strahu. Rasteš na rjuhah mojega vratu. Izgubljeno se vzpenjaš preko žil in se ustaviš. Izdihuješ zakaj. Nato se moj zato zlije v dlan bolečine. Preprosto rada te imam. Tu ni vprašanja zakaj, ker je zato prelahek. Oblikovala sem te iz zvezd in lune, ki se boji pasti na tla. Ustvarjen si bil z namenom, da zaživiš nebo. Čigavo? Tega ne vem in preveč me je strah iskati nove odgovore. In nato pustim temi da me poljubi...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
