Napisal/a Zoja, v torek, 20. jul. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

¨V vsakem slabem je nekaj dobrega,¨
me pozdravi misel none,
ko prodam navdih
za srečo.

Blodim po spominih,
iščem ustvarjalnost.
Razblinila se je
v izviru neizvirnosti.

Izlijem radost -
kot mnogo teh
in onih prej.

Mečem fraze in klišeje.
Ne zadenejo sredine.

¨Vse srečne družine so si podobne,
vsaka nesrečna družina
je nesrečna po svoje,¨
pravi Lev.

Sežem mu v roko.
Odložim pisalo.

Obstanem na mrtvi točki.
Kjer sem najbolj živa.

Hodim na mestu -
brez slave,
z nežnostjo v glasu
v mehkobo miru.

Pomirjena.
Nikoli ne bom popolnoma nesrečna.
Navdih čaka.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a tomm, v 17-08-2010 16:42, 1. Navdih? Ni enostavno prijeti pisalo in pisati nekaj, kar že naprej veš, da si šele v razvijajoči fazi hotenja. Zato si lepo opisala to stanje želenja z voljo hotenja. T.   Objavil/a jpbenedikt, v 19-08-2010 00:13, 2. Navdih? Tale komentar naj se ne bere kot razsuvanje tele pesmice, s katero niti ni nič posebnega narobe. Enostavno si ne morem pomagat - v vsaki taki pesmici (reperji to radi počnejo) me zmoti to avtorjevo percipiranje sebe kot umetnika in potem problematiziranje svojega stanja, pri čemer je sporna ta neka odsotnost pametne samorefleksije. Češ: "sem umetnik ampak imam s tem probleme". Zakaj se ne vprašajo: "Če mam probleme z biti umetnik, ali to potem sploh sem?"    Se ti opravičujem Zoja, ker je ta komentar padel ravno v tvojo pesem, ampak je pač sprožil v meni to... misel ali kaj..