Napisal/a matejkrevs, v ponedeljek, 02. avg. 10 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Čez tromostovje sem, berač, počasi
capljal k Prešernovemu spomeniku,
kar s čevlja na razgretem mi granitu
naenkrat je podplat odpadel prašni,
da sedel sem na bližnjo klop, saj v takšni
obutvi sem bil res ubog. V zvoniku
poldne je odbilo; sonce v zenitu;
zažeja me, v tej vročini pasji,
pa krenem tja, k stopnicam frančiškanskim,
da v cerkvi žejo pogasim neznasko.
Vstopim, z roko si zmočim ustne vneto,
a slana, glej, kot morje adrijansko
bila je voda ta, da sem v strašanski
jezi pljunil z gnusom v posodo sveto!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|