| Napisal/a ajda, v ponedeljek, 02. avg. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Potuhnil si se v tunelu, kjer sem nekoč praskala
odsev avtomobilskih luči s sten in jih ujčkala v dlaneh kot kresnice, ki sva jih lovila in božala njihova tolsta telesca.
Nisva bila otroka, ki se igrata v peskovniku in zidata gradove,
bila sva meglice, ki so se plazile po ostrini praproti,
ko sva iskala mah, da si posteljeva gnezdo brez
nenasitnih mravelj, neusmiljenih vampirjev,
ki se radi sladkajo s krvjo, ki si jo plemenitil
in me nisi silil, da bi postala krvodajalka.
Hotel si polnokrvno zase.
Stasito kobilo, ki se pase na travniku tvojega poželenja
in z zapeljivim pogledom zareže vate.
Ja, hotela sva češnje s sosedove marelice,
ki se je bohotila v zapredenem jutru in najine lačne dlani so hitele upleniti in potešiti glad.
Lepota se je skrila, ko sem stopila v zamrežene kotanje
in se nisem spotaknila na smrdljivih smeteh,
ki so jih nemarno puščali krvniki, ki bi me najraje skurili kar na domačem dvorišču.
Nisem prešuštnica, sem zakričala, a v mojem grlu se je zagozdil cmok, kateremu sem dodala premalo moke.
Odprem rulete, svetloba zareže z ostrino noža.
In.
Umolknem.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (4) 
|
|
) 
