Preteklosti moje spomin je opešal,
pozabil življenja igrivost,
neopaznega otroka ni nihče pogrešal...

Legla je na kamnita tla
in dež je lil po njej.
Zlila se je v reko.

Glej pluje bela barka
počas' kot hodi starka,
po modrem morju pluje,
po morju, ki je tuje.

Ko se vrnem,
te bom čakal z razprtimi rokami.
V očeh bo objem gorel.
In tiste češnje
na hribu pod tvojo hi&sca...

V samoti srca
sem sedela ob oknu,
objeta od svojih rok...
Svet je bil svet
in bila je tihota,
bila je le lučka luči.....

...

Tako zelo ljubila sem tvoje lase,
nežne kodre, polne topline,
veter v njih ovijajoče igral se je,
v njih je bil vonj tvoje bližine.....

In sedajle pišem pesmi,
kot bi misli celo noč zorele
in vse zgoščene zjutraj na plan vrele,
besede bele kot neveste,
mojim misl...

Sedim pod njo.
Utrgati jabolko?
Uživati?
Daaaa…

...