| Napisal/a matejkrevs, v četrtek, 12. avg. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (1 glas) |
|
Zbudim se spet ves moker iz še ene
nočne more - bilo je strašno: vojna;
kot trup ležim sred mengeškega polja
zadet v srce, iz rane osmojene
po kapljah kri mi vre in dim suklja se;
a jaz že spim - zaspal sem za vse čase
na mini, ki mi pod glavo počiva...
In v snu zaslišim hrup, kot da se bliža
tank, gosenice hreščijo, glej, zavil
je proti meni: "O groza!", pomislim,:
"Umrl bom!", in v tisti smrtnii stiski
zberem ves pogum, kar ga imam, junak,
in mirno ga počakam, da zapelje
čezme, da me, živega mrliča, zmelje
in ga hkrati z mano vred raznese v zrak...
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
