Napisal/a Amarilis, v nedelja, 22. avg. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Težki, kovinski vonj.
In pridih usodnosti.
Tako bi lahko opisala trenutek,
ko sva ležali v travi,
brez dotika, brez pogleda.
Ne smeš, vem.
In jaz se poskušam spremeniti.
Veva, kaj narediti. Ne veva, kako.
Morda te bom vedno ljubila.
Na tisti način.
Tudi pod lučmi tujih ulic,

tudi v zori tujih oči
in v topli postelji.
Morda si bom želela neskončnosti.
Pod namišljenimi dotiki,
med presenečenji naslednjega dne in
v srcu z inicialkami.
Dotaknila se bom neba na tvojem stropu,
kjer so zapisane neprespane noči
in nešteto neizgovorjenih besed.
Dan se je končal, ko sem slišala
drhtenje tvojega glasu ob izpovedi.
Preveč te je v srcu.
Preveč te je v mislih.
Preveč te je v mojih nočeh.
Ko si boš zaželela oditi, me poljubi
in še enkrat reci, da me še vedno ljubiš.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)