|
Ne vem, kako drugače povedati. |
|
|
| Napisal/a Amarilis, v nedelja, 22. avg. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Rada bi vzela besede nazaj,
prek noči,
ko pesniki obmolknejo.
Rada bi jih poslala stran,
prek sončnih zahodov.
Pozabila bom.
Vonj.
In kako srce utripa pod prsti.
Pospravila bom posteljo
in zaspala na terminalu.
A nočem.
Lahko odidem.
Vrnem pomol morju.
Svetilko ladjam.
In lahko vrnem veter letalom.
Lahko odidem.
Lahko vrnem krila pticam.
Vrtnicam njihovo pravo barvo.
In lahko vrnem pesmi na police.
Lahko odidem.
A o čemu bi potem pisala?
Kako naj tedaj verjamem,
da se pomlad in jesen res lahko
dotakneta?
Približam si prvo noč.
In kazalci čakajo.
Na naslednji premik.
Na nek drug čas,
na naslednjo kavo.
Na naslednji polet.
Prelomim srce.
Prelomim misli.
Prelomim čas.
In jih napolnim z vonjem na dlaneh.
Vem, da me objema le pogum.
A tega nimam za večnost.
Vem, da me gledajo le tuje oči.
A tudi tem se umikam.
Tudi tu ugasnem luč, da lahko zbežim.
Da lahko dotikom dam ime.
Trenutek je dovolj,
da vse kar poznaš
ponikne pod stopali.
Trenutek je dovolj,
da pomisliš,
kako morda le ne rabiš kril.
Trenutek,
da najdeš še kapljico poguma,
vdahneš,
spustiš roko
in narediš korak.
Shodiš.
Na kateri vlak bi šla?
Eni peljejo k morju,
drugi presekajo obzorje.
In na nobenega ni pametno sesti,
vsi s svojo hitrostjo slepijo čas.
Torej nazaj domov.
Nazaj k čakanju.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (3) 
|
|
