Napisal/a Amarilis, v četrtek, 26. avg. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(2 glasov) |
|
Tako enostavno je napolniti zrak z dimom in melodijo,
prestreči note, še predno zapustijo sobo.
Ugriz. Udarec. In krik.
Pogrešam. Da, pogrešam.
Besede. Strast. Poljube.
In porcelanast ponos.
Ogenj prekrivam s peskom,
tam, kjer peče,
tam, kjer umira.
V morju iščem plasti soli,
plasti, pod katerimi lahko zaspim.
Porcelanast ponos.
S skrajnostjo glasu razbit,
zdrobljen pod jezo.
Še je v meni morje,
ki prelivam ga v praznino,
med tisto, kar ostalo je od noči.
Še plavam v reki…
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (5)
|
|