Napisal/a Amarilis, v četrtek, 26. avg. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (2 glasov)

Tako enostavno je napolniti zrak z dimom in melodijo,
prestreči note, še predno zapustijo sobo.
Ugriz. Udarec. In krik.
Pogrešam. Da, pogrešam.
Besede. Strast. Poljube.
In porcelanast ponos.
Ogenj prekrivam s peskom,
tam, kjer peče,
tam, kjer umira.
V morju iščem plasti soli,
plasti, pod katerimi lahko zaspim.
Porcelanast ponos.
S skrajnostjo glasu razbit,
zdrobljen pod jezo.
Še je v meni morje,
ki prelivam ga v praznino,
med tisto, kar ostalo je od noči.
Še plavam v reki…

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (5)

Objavil/a ajda, v 26-09-2010 13:20, 1. Porcelanasto Krko kot porcelan, na dotik še bolj zaboli ...    lp, ajda   Objavil/a Amarilis, v 06-10-2010 10:38, 2. Porcelan Hvala za komentar, Ajda.   Objavil/a ajda, v 06-10-2010 11:21, 3. škratek sem šele zdajle videla, da sem napisala krko, no bilo je pa jasno, da to pomeni krhko). Lep podrav, tudi tebi.    ajda   Objavil/a Amarilis, v 06-10-2010 19:17, 4. Škratek Tudi jaz sploh nisem opazila. Nič zato, saj je bilo popolnoma jasno, kaj je bilo tu mišljeno.   Objavil/a kosobrinet, v 08-10-2010 14:36, 5. http://www.pesnik.net/content/view/12033 no mal bode..drugač pa sem uzivu pr branju