| Napisal/a matejkrevs, v sreda, 01. sep. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Preganja me še ena mračna slika:
kot trup ležim sred mengeške poljane
zadet v srce, iz še kadeče rane
po kapljah kri mi vre in v prst ponika,
krog mene mlaka je krvi velika,
večer je že, za skalne velikane,
s krvavo-rdečim sijem obsijane,
zaklano sonce naglo se umika,
a jaz že spim, zaspal sem za vse čase
in v snu uzrem kako v domačem kraju
ta čas dekleta me blate ob čaju;
le ena tiho ždi tam sama zase,
ah, sanjala je mengeško polje;
v njem znanec njen leži, zadet v srce...
(Navdih in idejo dobil pri Lermontovu, pesem: Sen)
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1) 
|
|
