Napisal/a RajRam, v četrtek, 16. sep. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Noč je ravno prav mrzla,
pustinja ravno prav tiha,
pesem zasanjana.

Zvezde dovolj ostre so,
kamele dovolj trudne,
masale zgoščene.

Plovemo prek sipin med otoki zelenja.
Vsak dan rodi nove sledi,
kar nekaj se jih v vetru zgubi.
Naključni sopotnik kaj kmalu oko zapusti.

Volneni kožuhi v sprevodu, vmes kozja brada.
Komaj pojavne gazele, nevidni šakal ne napada

… v sorodu sta si …

vpadljivi turban nomada
in nakit masivni, ima ga snaha mlada –
ta zapestja, mesto srebrnega zaklada.

Dežna kaplja je mati, duša puščave.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)