| Napisal/a Vodna bolha, v četrtek, 16. sep. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (2 glasov) |
|
Na papirju sva; dve premici,
različni, a vzporedni.
Brezkončni, breztežni.
Potekam ob tebi, sledim ti,
včasih te hočem tako zelo,
da se skoraj preslikam vate.
Včasih se mi že malo meša.
Potem se spomnim,
da sem samo premica,
kot megla sledim ti - bežeča,
zabita premica.
A kdaj pa kdaj v sebi začutim,
da se nekje v tej večni vzporednosti,
globoko v središču vesolja,
srečujem s teboj.
In potem se zavem,
da je ta najina vzporednost prijetna.
Poletna. Zavetna.
Preslikam se vate.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (2) 
|
|
