| Napisal/a Rajko1008, v sobota, 18. sep. 10 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
Podvajanje do onemoglosti,
podedovano spet in spet priučeno,
zatohlo do obzorja; kako zgrešeno
v gomili se nabirajo kosti.
Vse za potomca po zgledu vodomca.
Še huje objemite me, okovi,
brez sramu čvrsto držite,
v dno duše se zažrite,
da izravnajo se namišljeni dolgovi.
Nenasitno ko vodomca strmoglavita potomca.
“Po svoje nikar, samo nikar po svoje!”
– torej le Sebe ne, vdihni druge,
od zunaj vsiljene bacile kuge –
velí sorodstvo, družba pôje.
Zdresirani potomci, razprtih kril vodomci.
Pris(o)tnost duha se porazgubi,
češ, saj tisto, kar pozabimo, počaka.
Od prvega Očaka važnejša je pasja dlaka,
čeprav Ta ne hlini (po človeško), da nas ljubi.
Na preži vodomke, zrcalne potomke.
V znanem slogu zgodba spet in spet se ponovi;
za sina spodobi se…: ugledna stroka in zaroka,
zaradi roka nagla poroka, za konec oporoka;
se fantazma sreče še krepkeje obnovi.
Vse za potomca po zgledu vodomca.
Rešilna bilka – sedaj ali nikoli
brez utopične reprize se boš izkobacal
iz pozlačene celice, katere ujetnik si postal.
Sonce je tiho, nezbegano…sanjalec, na prostost izvoli!
Ni vodomca, kakor tudi ne potomca.
Vidiš, hipnotizem nič več ne ponavlja se,
že resnica Budnosti v obrisih se pojavlja.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
