Napisal/a Andreas, v sobota, 25. sep. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Poeta dar ne nosim, a pesem znam dojet, prebrat.
in ker se mi ponujaš sama,
dolžan sem v roke vzet te, da ne ostaneš neprebrana.

Prelest in goreče hrepenenje, sta misli prvi, ko nakloniš mi trenutek in obsiješ me z bližino svojo.

Bližina tvoja riše pred očimi mi prispodobo;
...od dežja nedavno izjokanega neba,
katero svoje meglice spoštljivo razpira
pred čarno močjo žarkov sonca, zvezd prihajajočih....

Nemirno srce razplamtelo, pameti nadvladuje
in mi misli v dir poganja,
k tebi najdražja;
v zavetje objema nedrja tvojega, da me objameš, potolažiš, poljubiš,
povabiš da prižamem se k tebi,
le hip,
le za trenutek, da občutim bij tvojega,
in ga uskladim z razbijanjem svojega srca,
le toliko, da pogasim to nenadzorovano, podivjano željo po TEBI...

A tvoji, dasiravno ne dotikajoči bližini,
uspe neznatno potihniti vihar in
zadržati erupcijo ljubezni, le kratek vek.

Sledi izbruh novega, silovitejšega hotenja, vznesenosti in poželenja.

Skrite, neukročene sile mi dramiš,
nebrzdano moč,

kri mi razdivja, da vsak najdrobnejši del mojega bitja, žene k tebi...

Sestradan in žejen, upehan otrpnem;
premagan od tvoje nebeške krasote,
vzlic nežnosti tvoji, grobijan,
a v divjosti tvoje ljubezni, zmehčan.

Tolikanj časa te že imam in skoraj bolje kot sebe poznam,
a še zmeraj in kar naprej hlastam,
da imel bi te brezčasno ob sebi in privilegij pred vsemi imel;
te občudovati, milovati in po božje častiti,
dovoliti ti, vedno me vnovič izpiti, ljubiti....,
se ti predati in ti kot rob ljubezni služiti,
četudi le za kratko,
a venomer - znova, brezčasno in sladko.

Vsakič, ko trenutek neizbežen odhoda napoči,
le še vonj sladak po tebi,
v brezlični praznini se razloči
pa še ta se razblinja.

Ostane le okus poljuba slovesa,
ko neslišno zapro se vrata v nebesa...

Takrat, zgrbljen sam vase molče, ihtim nebogljeno
in v mislih ti maham vzneseno,
kot, da se vračaš,
a ti iz obzorja izginjaš.

Nebo takrat spet sivo postane, se stemni in sonce umre,
čemeren dež, radost zamenja,
srce bolečino zanika in duša v brezčasnost zgubi se....,
nastopi m e l a n h o l i j a.

A drobcena iskra v dnu srca vselej žari, ker ve,
da kmalu dan bo, ko vrneš se...
in smel ponoviti bom,
da LJUBIM TE 

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)