Napisal/a tomm, v ponedeljek, 27. sep. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Dva neizprosna se v meni borita,
a jaz se odločam za enega vsak čas
me samota prežema kot kamnito gorovje,
od koder prihaja svetloba in strah.
Vsako sekundo se v moji strukturi
razvnema nemirnih vibracij milijon,
me misel in srce nadvajata zase a svet, ki ga gledam, zame je polom.
Ne najdem oslona še manj oprijema,
iščoč ga kot zajet alpinist,
zato se sprašujem ob vsakem začetku,
kdo me spet vodi, srce ali blisk.
Moje telo je neprehodno gorovje
notranji viharji ne dajo miru,
ga misel in želja vmes uničujoče,
a srce trepeče iz duše kot zvon.
Kdaj se bo v meni vse umirilo,
da ne bom taval kot misel sveta,
ta isti svet radi pohlepa vznemirja
namesto da v duši si vsak išče zgled.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|