Napisal/a lesta, v nedelja, 20. feb. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Na dnu svojega morja sem ležala in zrla v njegovo vesolje. Nato sem vstala. Svoje utrujeno telo sem položila v vrečko in jo prinesla na površje. Zazrla sem se v nebo.  

Iskala sem njegove zvezde. Nisem jih našla. Postalo me je strah. Jokala sem... Nato sem iz solz narisala mavrico. Preveč temna je bila, zato sem jo v vodi svojega življenja potopila. Kje je? Zakaj ga ni? Kdaj se bo vrnil? Grizla sem si žile na vratu in si vlekla kožo s telesa. Hotela sem pozabiti... Spet jočem in rišem mavrico. Na njeni obliki sedi. Gledam ga. Njegove temne, iskrene oči. Ustavim se pri rokah. S pogledi božam njegove prste in jih pletem v dlan. Bliža se konec in srečna sem. Tu naj bi se zgodba gole, skrivnostne deklice končala. Ampak kar ne morem končati. Papir in svinčnik mi ne dovolita. Nadaljujem torej... Predam se neki neznani melanholiji, ki mi riše brezmejno na obraz. Zaspane oči vsujem na dneve njenih rok. Potopim se nazaj v svoje morje. Tako veliko se mi zdi. In vse je mirno, tiho... Zaspim in ne upam na nov dan. Zjutraj se prebudim. Ne prepoznam se. Kdo sploh sem? Igle na kazalcih mojih ustnic me prebadajo, a ničesar ne čutim. Prijeten je občutek ničevosti... Ponovno se zavem in na jeziku neba jih najdem. Tako lepe so in svetle, te njegove zvezde. Sprašujem se ali me vidijo. In kako so dovršene. Z vsako celico njegovega telesa so narejene, vse svoje življenje je zlil vanje. V njih je izklesal mir in tihoto... Prepustim se tej njegovi tišini. Vse je tako preprosto in zapleteno. Ničesar ni in je vse. Živim in umiram. Diham in se dušim. Blizu je, a je daleč. Sploh ga ni... Ne razumem... Zaprem se v svoj mali svet in čakam... Upam... Nato vstanem. Veke se mi luščijo in njihovi obrazi kričijo. Želijo si svetlobe, toda jaz hočem noč. Zakaj sem še vedno tu? Na drugo stran si želim, preko teh zidov morja želim leteti... Toda ni še konca v sedanjem življenju. V glavi čutim kri, ki hoče ostati. Iz utripa izvezem šal in vanj ovijem svoje hladne roke. Za nekaj časa preneham živeti. Dalje se ne spomnim... nato pa vdahnem noč. Prebudijo me svetle zvezde. Vem, da so te njegove... Potopim se na dno svojega morja in čakam na novo noč... Izgubim se in ničesar več ne čutim. Ne gorim več in morje počasi izgine. Moje življenje se utopi v vodi, ki sploh ni voda, ker je ni. Ker je le ta usahnila. In ko tako mrtva ležim v nedrih nekdanjih spominov, me drobna, izsušena solza poboža po obrazu. Vpraša po zvezdi... eni sami samcati zvezdi. Kje naj jo najdem? Želim si teme, želim si noči... in kot da bi me kdo slišal, na lepem zagledam vesolje. In v njegovem osrčju niha med brezkončnostjo in končnim ena majhna zvezda. Spremenim jo v kocko, jo prižgem in položim na dlan. Greje moje mrzle prste, ki so ji dali življenje. Konec je in hkrati se šele začenja...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (2)

Objavil/a Ofelija.the.brave, v 08-12-2007 12:10, 1. zate lepa poezija in iskrena...na čase najstniška in introvertirana, a tako mora biti pri intimi..    ni ga več. trpeti ali prežvečiti preteklost? Ni ga več, dlani njegove so sedaj moje... pozabil te je...M te je pozabil.   Objavil/a Ofelija.the.brave, v 08-12-2007 12:13, 2. za lesto ...