Občasno spominjaš me nase, duša zmrzlaka, na tiste dneve blodeče, ko sem izgubljene predstave tavajoč sredi gošče neomejene iskal brezglavo v okrilju temnih senc somraka
razbitega iz svetlečih zenic, ki želene so pod listi zibajoče praproti kraj uzrle blagoslovljenega v vrenju snovi odmrle, nekdaj žive, zdaj ugodje za gliste rejene, trudeče, da na mrhovišču bi truplo žrle in pile kri suhih ven iz kipečih organov, za katerimi več ne žalujem in, vendarle, dočakal sem pesem krokanja lačnih gavranov z željo, da končno ležem ob stran večne pozabe sledeč glasu, ki pravi, da sva prispela domov. Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev) |