Napisal/a tomm, v četrtek, 18. nov. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Iskal sem se pri soljudeh
iščoč pri njih le sebe,
tako sprejel bi moj nemir,
prihod prijateljstva , besede.
Iz dneva v dan je tihi up,
ki ga pogled, nasmeh ustvarja
a jaz gorim za ta odnos,
ki ga narava ponazarja.
Od nje začutim kdaj me vabi
kdaj stopim naj v gozdni log,
a pri ljudeh je vse drugače,
resnico o tem ve vsak otrok.
Težko spoznati je že sebe
kaj šele prijatelja,
dokler se čuti neprijetnost,
nikogar v meni ni kot zgled.
Celi svoj življenjski vek
sovpadam se z odnosi,
z upanjem naprej živim,
vprašujoč se zopet, kdo si.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|