Napisal/a tomm, v četrtek, 18. nov. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Iskal sem se pri soljudeh
iščoč pri njih le sebe,
tako sprejel bi moj nemir,
prihod prijateljstva , besede.

Iz dneva v dan je tihi up,
ki ga pogled, nasmeh ustvarja
a jaz gorim za ta odnos,
ki ga narava ponazarja.

Od nje začutim kdaj me vabi
kdaj stopim naj v gozdni log,
a pri ljudeh je vse drugače,
resnico o tem ve vsak otrok.

Težko spoznati je že sebe
kaj šele prijatelja,
dokler se čuti neprijetnost,
nikogar v meni ni kot zgled.

Celi svoj življenjski vek
sovpadam se z odnosi,
z upanjem naprej živim,
vprašujoč se zopet, kdo si.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)