Napisal/a divja, v nedelja, 21. nov. 10 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Tih, poznojesenski večer je. Odhajaš.
Stran od bleščave mesta, hrupa ljudi, strad od domačnosti, ki te včasih tako utesnjuje.
Ni ti do družbe. Raje si sam. Sam s svojimi mislimi in skrbmi, za ketere se ti zdi, da te tiščijo k tlom.
Stopiš stran od svetlobe, v temo in tam obstojiš. Čisto mirno. Tiho. Želiš postati delec noči, se zliti z njo.
Misli ti divjajo. V svoji domišljiji poletiš kamorkoli. Počneš stvari, ki so porepovedane. Glasno se smejiš, prevračaš kozolce in kukaš sosedom skozi zavese.
Mraz, ki te grize v golo kožo te strezni. Odpreš oči in zadihaš. Počasi. Globoko. V zraku je vonj po dimu.
Megla te ovije v biserne kapljice in veter ti mrši lase, ko v tišini stojiš tam sam in se trudiš iz oblačkov svoje sape prebrati prihodnost.
Okrog tebe je čista tema. Noč te je vzela zase.
Potem čisto slučajno pogledaš navzgor. Široko razprtih oči zagledaš nad sabo milijone zvezd. Vsaka izmed njih se blešči in mežika, a ne zate.
Kar naenkrat se počutiš majhnega, izgubljenega v vesolju. veter smeje zapiha skozi tebe in skrbi se razpršijo, s tabo vred.
V vsakem delcu tvojega telesa eksplodira čisto veselje. Navdušenje nad tem, da živiš ti nariše iskre v očeh ter nasmeh na usta. Razpreš roki in se zavrtiš kot majhen otrok v dežju.
Potem se dvignjene glave odpraviš nazaj. Tik pred mejo se obrneš in zarotniško pomežikneš luni, ki te zaljubljeno gleda. "Se vidiva", ti šepne veter in te poljubi na lice.
Ti pa stopiš v luč.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (1)
|
|