Napisal/a emily, v ponedeljek, 21. feb. 05

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Danes je tak dan. Vroč, kot bi bilo že poletje,in vonj senče se širi nenavadno hitro. Danes mi je vseeno za vse napake, ki sem jih naredila včeraj in takrat pred enim mesecem. Nesmiselno se mi zdi, da za občutek prostosti, za prijeten občutek vrtenja

tvegaš toliko. Nesmiselno je da se skrivam in pokažem samo, ko sem prosta.
Danes je tak dan. Sonce po dolgem času sveti pod prav prijetnim kotom. In pojejo čebele in pojejo čmrlji in pojejo ptice … In pojem jaz. Čisto potiho pojem tisto pesem, ki naju povezuje. Oziroma veže mene na tebe. S tisoč svilenimi nitkami sem pripeta nate. Spletala sem jih v kite in kitice in pesmi. Trdne so bile. Krasila sem jih z iluzijami in obvezovala s sanjami. Da so postajale še trdnejše.
Danes je tak dan. Na nebu ni oblačka in piha čisto lahen vetrič. Tak dan je, da se niti kar same od sebe trgajo. In vsaka se potem počasi spet ovije okrog mene. Vračajo mi tisto staro podobo. Tisto podobo, ki sem jo imela pred teboj. Tisto podobo, ki je takrat nisem marala. Utesnjevala me je, ker so mi zrasla krila. Strgal si jo, ko si prvič zaigral. Niti so silile k tvojim prstom. Takrat sem odrasla. Nisem bila več otrok – postala sem vešča. Danes pa spletam v to pesem neke druge rjave kodre. Čisto naskrivaj, da oni ne bodo slišali. Čisto potiho, da on ne bo izvedel.
Danes je tak dan. Žabe se nastavljajo soncu, ko pazijo na svoje mreste, in mladi črni kačji pastirji se lovijo po mlakuži na našem vrtu. Našla sem britvico. Tako čisto zarjavelo. Počasi in tiho, z nasmehom na obrazu, režem. Režem črke na dva dela. Verze na dva dela. Kitice na štiri. Krila so mi že davno odpadla. Tistih črnih lusk nisem več potrebovala. Ponoči več nisem letala k tebi. In če sem se zavila v njih je bilo vse nerealno. Niti me ovijajo. Počasi in nežno, da ne poškodujejo prosojne kože. Žile se svetijo modro. Otrok sem - spet. Zdi se mi, da malo drugačen. Ne pijem več maminega mleka. Danes pijem gorečo vodo.
Danes je tak dan. Tisti mali kaktus v lončku se sveti v zeleni in na konicah njegovih bodic se lesketa med. Zdi sem mi, da bom drugačna. Ko bo, če bo, prišel on in začel vezati niti nase, bo drugače. Zdi se mi, da bodo krila večja. In tanjša. In da on ne bo igral. Njegovi lasje bodo božali moje in spletali nekaj čisto novega. Svojega. Drugačnega. Zdi se mi, da bom lepša. In da se bom kazala tudi podnevi. Morda bom metulj. Cekinček. Tako živo rumena bom pela neki deklici, ki vedno joče.
Danes je tak dan. Sanje se sanjajo same od sebe in postajajo svetle. Tak dan je, ko se zdi, da svet ni svet in se ne zavedam svojega obstoja. Tak dan je, ko sem lepa ker sem. Ampak danes - je danes. In za jutri so napovedali dež.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)