Napisal/a qoiquratz, v torek, 28. dec. 10

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Pozabljam vse,
kar ni in kar je,
četudi obstajaš,
pozabil sem te.
Brez spomina živeti,
res je lepo,
saj vse zdaj pozabim,
za kar mi je hudo.
Ležim sredi trav,
opojnega vonja,
potujem v nebo,
tja za obzorja.

Pozabljam doma,
pozabljam v šoli,
pozabljam povsod,
pozabljam kjerkoli.
Živeti ne znam,
se ne spomnim poteka,
živim zdaj zaman,
se vlečem kot reka.
Ogromna tema,
mi srka spomin,
da res vse pozabim,
ko se zbudim.
Krste v grobovih,
v krstah telesa,
ki mrtvo ležijo,
na poti v nebesa.
Morda tja potujem,
ko takole ležim,
na poti v nebesa,
izgubljam spomin.
Z vrha gorovja,
gledam nazaj,
v golo telo,
ki zapuščam ga zdaj.
Zdaj mi je jasno,
kako, kje, zakaj,
spomin je ostal
in ne bo ga nazaj.
Le ena je stvar,
ki pozabiti ne pusti,
to mrtev je svet,
živih ljudi.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)