Midva sva eno,
eno in spet nobeno..
Svet čudno zdaj se vije,
meglo spreda,
vid ubije...

Oči zrejo v temo,
prave poti več ne najdejo...
Reka teče zdaj med najinimi bregovi,
vsepovsod voda,
kje so mostovi?

Zrušeno kamenje
v strugi voda zdaj razjeda,
nekoč pa so skupaj trdno stali,
neomajno, močno...
sedaj reke so morja,
in morja oceani so postali.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---