Rana za rano se v duši razteza,
ji upanja jemlje,
vso dobro v zlo se prebrača
hudič polastil si je zemlje,
v plamenih zadnja življenja jemlje.

Preden se moje duše polasti,
ubežim mu dokler lahko,
zadnja sapa, utrujen korak
pije mi življenje, v hrbet žge
kdo sedaj še lahko je junak?

Človek človeku zobe zasaja,
ljubezni dih že vsi so pozabili,
ostaja le še puhla raja,
in drug drugega bomo ugonobili.

Smrti več se ne bojim,
življenje ostalo je le še za ostre, grobe jezike,
meni pa dih zastaja,
ko čujem besede Zmaja.

Konec Človeku se bliža,
vsepovsod postavljena so že vešala,
da zadnje srce prelomi
in vojna posled se nikoli več ne bo končala.

Komentiraj pesem na forumu.
(0 komentarjev)

---