Napisal/a tomm, v torek, 18. jan. 11 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Prodorni udarci cerkvenega zvona
oglušili nekje so jok in kričanje,
še bolj je pretresla vibracija zraka
njeno v krču padlo telo.
Za tem jo prekrila je groba tišina
hujša kot zvoki svetlečih strel,
v komi ležala je vse do jutra,
sesuta kot padlo nedolžno drevo.
Čas je mineval, ni se odzival
na njene strahove in smrtno bol,
življenje v njej dvigovalo je glavo,
srce ni končalo svoj zadnji boj.
Za vrati je ležal izhod silobrana
z nožem v srcu povzročitelj gorja,
oči brez jasnine notranjega sija,
bolščale so v njega brez misli solza.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|