Od Amadeus
|
Podoba časa se izmika, nič se ne ve, kdaj, kako. Izmaličene podobe se skrivaj zavijajo v tuje kože. Kot plašč poraza, ki se umika brezupu. Kot plašč priznanja, ki nikoli ne spregovori. Zavijajo se v kože zgubane od truda.
Tako hinavsko nosijo ponos, čemu, zakaj? Pa tako slabo so sešiti. Odrti nasmehi se utapljajo v solzah. Odrti zmagovalci, nosijo poraz. Ni več stebrov. ni temeljev. Le ruševine zatirajo prehod. Uporniki ostajajo onkraj zidov. Ponižani, razžaljeni. Stojijo pokončno. Ne rabijo več stebrov. Komentiraj pesem na forumu. (1 komentarjev)
|