Podoba časa se izmika,
nič se ne ve, kdaj, kako.
Izmaličene podobe se
skrivaj zavijajo v tuje kože.
Kot plašč poraza, ki se umika brezupu.
Kot plašč priznanja, ki nikoli ne spregovori.
Zavijajo se v kože zgubane od truda.

Tako hinavsko nosijo ponos,
čemu, zakaj?
Pa tako slabo so sešiti.

Odrti nasmehi
se utapljajo v solzah.
Odrti zmagovalci,
nosijo poraz.

Ni več stebrov.
ni temeljev.
Le ruševine
zatirajo prehod.

Uporniki ostajajo onkraj zidov.
Ponižani, razžaljeni.
Stojijo pokončno.
Ne rabijo več stebrov.

Komentiraj pesem na forumu.
(1 komentarjev)

---