Napisal/a Akir, v sobota, 12. feb. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Najprej Ti si mi morila, Samota,
misli neugnane, poprej še zbrane,
a zdaj prepolne so jih tvoje rane,
da jih obliva temna ta slepota!

Ko jaz Orfej bi bil, taka lepota
bi pesmi polnila dela Diane,
ko puščica srno mlado zadane,
ubija, kot ti mi srce, Samota!

Duša naenkrat v stiski se znajde,
ko srce se s telesom družno vdaja,
še um rešitve si prave ne najde.

Takrat domišljija vse više vstaja,
nje orkestri dajte, brž zaigrajte!
Melodijo, ki nas pesmi navdaja!

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)