Napisal/a duovox, v nedelja, 13. feb. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Prišla je nekega poletnega dne.
Njen obraz sem občutil kot sonce,
njen nasmeh stisk rok,
pozdrav, objem iz srca !

Toda odšla je,
mi v slovo ponujala prijateljstvo.
Te besede bi morala izreči,
ki ne bolijo,
a me z bolečino, nemočnega,
v srcu prizadetega pustila samega...

Čeprav živi v meni le še boleč spomin,
se bom spominjal najinih lepih trenutkov,
iz srca odprtih,
njenih čarobnih, delavnih rok,
saj sem vse sprejel v sebe kot darilo,
svetel žarek upanja v jutrišnji dan.

Ne bom čakal na njeno vrnitev,
v meni bi spet odprla bolečino.
S skrivnostjo je živela,
jo pred menoj zaklenila,
zapahnila vrata pred menoj.
odšla z njo v svet.

Ko mi je rekel, da je stara,
pa sem mu odgovoril, da je mlada po srcu...
nekdo drug, da ima gube na licih.
Toda, ko se je nasmejala, so izginile,
vedno sem poskrbel za njen nasmeh.

Spet sem poslušal,da je vzvišena,
morda ker je nasmeh hranila za mene,
jim ni odgovarjala na vsa vprašanja,
z besedami reševala njihovih vprašanj,
a jim je pomagala na svoj način..

Ko so mi govorili da je skrivnostna,
da jim njen glas ni všečen,
sem rekel, dobro prisluhnite,
ne iščite v njej sebe,
v mene se je prikradel nasmeh...

Ne bom klical demonskih sil, zla,
jih pošiljal tja, kamor je odšla...
da bi se ji prikradle v misli, njene sanje,
naj upa v jutri, svoje sanje.
le posušen cvet sem ji poslal.

Če ga bo oživela, moči imela,
si izpolnila svoje skrite želje,
za njeno srečno pot zaprosil Njega,
naj ob molitvi obvaruje jo nesreče, zla.

Čutim, da ponovno se smehlja,
s pramenom njenih las že burja se igra.
morda da ji neželjene spomine prežene,
vodi v sončen dan popelje iz teme.

Ko spomni srečnih dni se in išče svoj ponos,
ko zgradi sebi, poti prek preprek trden most,
takrat zlato, denar postane ji postranska stvar,
ponujeno prijateljstvo začuti, sprejme v dar.

Že dih pomladi čutim,
ko v maju vse bo v cvetju,
me vonj omamil bo prevzel,
prisluhnil pticam z njimi bom žgolel.

Takrat pod češnjo bom postal
cvetočo vejico iskal, izbral,
utrgal, k tisti pohitel,
ki želi ljubezni, jo poljubil in objel.

Če morda odkloni cvet dehteč,
ubrani se poljuba, objema,
ljubezni, maja ne sprejema,
nekoč še žal bo obema...

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)