Čez stopetdeset let ne bo
več nobenega od nas na svetu.
Razmišljam, kako minljivi smo.

Vsi mi, vsi,
ki danes delimo si zrak,
bomo zamenjani.
Sproti, verjetno.
Eni danes, drugi jutri.

Kaj vse bo novega,
se nas bodo spominjali?
Bodo nosili rože,
bodo prižigali sveče?

Postali bomo hrana zemlji,
rodovitno bomo ležali
in nekoč, mogoče,
stvar raziskovanj bomo postali.

Pred toliko leti,
je bilo tu pokopališče,
pred toliko leti,
so tukaj ljudje živeli.

Kaj bo? Ne vemo...
Upajmo pa, da bo.

Komentiraj pesem na forumu.
(6 komentarjev)

---