Napisal/a tomm, v sobota, 26. feb. 11 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Odhitel je v nevihtno noč
v soju strel iz razbesnelih oblakov,
korak se mu zaustavit´ ni hotel med podboji vrat, na meji norosti ali junakov.
Med rjovenjem narave ga je veter suvalbridek dež mu je pačil obraz,a tista želja premočnih čustev,ga je vodila v smrtno past.
Vpil in klical je njeno ime
a med peklensko glasbo ni slišal,
kako je z zadnjimi močmi
se borila njegova edina hči.
Rešiti ju ni mogel nihče
gladke stene so ju združile,
v prepadu so našli negibni telesi,
a objeti duši sta že odšli.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|