Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 13. mar. 11 |
Ocena urednika: |
 |
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Na tem listu leži kamen,
da ga ne odpihne veter.
Kamen,
ki mi je dolgo stiskal srce.
Teža neuslišane ljubezni
in samote; pričela me je slabiti,
kot angina občutljivega otroka,
ki ob vsakem prepihu stakne prehlad.
Nekaj je bilo treba ukreniti.
Nujno sem moral k zdravniku.
Toda iz vraževernega prepričanja,
kot ga imajo stari ljudje o bolnišnicah,
(ko enkrat prideš tja - od tam ne odideš več)
sem raje ostal doma.
S preizkušenimi metodami in zelišči
sem se lotil samozdravljenja.
Naposled mi je le uspelo;
vidim, kot po čudežu
ta papir z lahkoto prenaša težo,
ki bi me kmalu speštala.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|