Kaj mi ostane, ko enkrat spoznam,
da moje besede vse so zaman?
Pošiljam jih k tebi kot sle mojih misli,
a vedno se vračajo z zaprtimi pismi,
z isto oznako v povdarjenem tisku;
NI MOŽNO DOSTAVITI NASLOVNIKU.

Kaj mi ostane, ko enkrat zaslutim,
da sploh ti ni mar, kako se počutim?
Razpeta med čustvi in željo ustreči
vsem, brez da bi odrekla se sreči,
ki vem, da me čaka ob vajini strani,
z vestjo, da lahko moja sreča te rani.

Kaj mi ostane, ko se enkrat zavem,
da sploh ni pošteno to, da ne smem
živeti tako kot srce si želi,
ker ob mojem veselju nekdo trpi;
ko moja ljubezen postane kot kamen,
ki veže mi dušo dokler ne potonem.

Komentiraj pesem na forumu.
(9 komentarjev)

---