Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 13. mar. 11 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Naši kriki so okameneli v zraku.
Prepoznali smo se šele
v mlaki krvi.
V prah so se osule naše molitve.
In namenili smo se v puščavo,
da bi spet našli jezik.
Tam smo obstali,
pred senco neke bilke,
in ne znamo nadaljevati.
Plesali smo za dež
in skupaj z njim je prišla pozaba.
Bil je le trenutek,
morda tišina pred viharjem,
ki v nas še traja.
A vse bolj se izgubljamo v tej domovini
imenovani Izgnanstvo.
Ne znamo več moliti.
Besede nam umirajo v ustih,
besede molitve, težke kot
nagrobni kamen.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|