Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 13. mar. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

I.
Sonce je luč zasliševalca,
velikega diktatorja, ki mu zaradi svetlobe
ne vidimo obraza.
Nekateri mu pravijo Bog. Mi ne.
Za nas je kot vsi despoti te zemlje:
ubog in nesrečen.

II.
Dal nam je besede,
da se z njimi mučimo in trpimo.
Toda kmalu smo v njih odkrili igro
in petje; začeli smo se spakovati
in blebetati v neskončnost.
Da, začeli smo celo zidati iz njih
nekekšen stolp, ki naj bi segal do neba.

III.
Toda naš govor
ga je močno razhudil
in odgovoril nam je nazaj z viharjem.

IV.
Potem je bila tišina.

V.
Sčasoma smo se nasitili
božjega molčanja - to zlato
nas je tisočletja zvijalo v trebuhu;
začeli smo kruliti in bruhati in preklinjati
njegovo ime.

VI.
Kamen, zalučan v mrtvo nebo -
to je bila naša molitev.
In smo ciljali visoko v tišino brez dna.
Molili smo in molili
in nazadnje ubili Boga.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)