| Napisal/a matejkrevs, v nedelja, 13. mar. 11 |
| Ocena urednika: |
 |
| Ocena uporabnikov: |
 (0 glas) |
|
po P. Valeryju
Nekakšen angel stal je ob vodnjaku
in jokal. (Kar brez razloga, očitno,
saj pač bolečine to bitje čisto
ni moralo poznati.) Spodaj, v mraku,
kjer dvojnik je njegov drhtel od joka,
nenadoma dojel je svoje bistvo:
kot angel nikdar ni spoznal to stisko,
saj zanjo nikdar ni bilo vzroka!
Poskušal se je nasmehniti, zaman;
jokal je, nedoumljivo so mu lile
solze z lic, ves začuden, poln vprašanj
za njimi je molče strmel v globine.
In celo večnost ni dojel bolesti,
ki mu kazila je obraz prelestni.
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje.
Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0) 
|
|
