Napisal/a tomm, v sobota, 16. apr. 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Odklenil srčne sem zaklopke
ženi mojega srca,
odkril sem novo ji svetlobo,
ki ni bila izvor neba.

Zaprta školjka njenega bitja
se sprostiti znala ni,
pomoč ljubezni od samote,
se v njej kot čustvo spremeni.

Prav tiho zlata rosa jutra
cvetu latice miri,
le moj pogled ji gladi lice,
ji v srcu novi čas budi.

Pogled se srečal je s pogledom
globoko v naju je pristal,
zatrepetali sta telesi,
omotičnost v sebi sem zaznal.

Približala se je prisrčno
objela moje je telo,
a v meni je kipela sreča,
živeti večno samo z njo.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)