Napisal/a jani, v torek, 19. apr. 11 |
Ocena urednika: |
|
Ocena uporabnikov: |
(0 glas) |
|
Letimo iznad svojih senc,
kjer skrbimo za svoj notranji mir,
žrtve zlobnih smo demenc,
ko ubežimo se podamo spet v dir....
za srečo, ki jo nosi material
za svobodo, ki jo določa kapital
za ljubezen, ki se navzven blešči
za eksistenco, ki že dolgo več je ni....
Od spoznanja do spoznanja skoz smo isti,
stalnice spremembe nas puščajo enake,
zgodovina nas nikdar ničesar ne nauči,
rodimo se v požrešne egocentrične bedake...
pa lepe praznike
ne rabimo lokalne svobode,
ne rabimo platonske ljubezni,
ne rabimo onesnažene vode,
ne rabimo izumljenih bolezni
ne rabimo karikatur sveta, ki nekoč je bil pod okriljem narave,
padajo glave, padajo stave, padajo zastave, padajo ustave,
padajo trdnjave, padajo povezave, padajo sprave, padajo pristave
padajo in padajo, mi pa rastemo kot gobe po dežju,
da se srečni skrijemo in zavarujemo v iglu...
Zunaj pa mraz - patetičen dodatek te karikature
in ure in ure in ure in stop
Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.
|
|
Komentarji uporabnikov (0)
|
|