Še včeraj sva se brez razloga smejala. Danes pa si kot dva nasprotna pola brez razloga puščico jeze nemo podajava. Niti gledava ne kam leti, kam bo poletela in kaj bo zadela. Samo nemo mečeva in mečeva, trenutke dolge na nemilost ubijava.
Ko bi vsaj obstajal razlog! Aja, saj res, nobena vojna nima zadostnega razloga za poboj. Le strelja se in strelja in nato podpiše sporazum ali zmagovito maha z lastno zastavo, češ, kako smo spremenili svet! Čeprav za ceno milijonov mrtvih, mi svobodo in pravico po svetu zastonj delimo, kot darilo! Bodite nam hvaležni! Klanjajte se!
Takšna sva midva. Streljava in streljava, nedolžne trenutke ubijava. Na mirovno pogodbo nemo čakava, ki enkrat podpisana, bo kmalu pozabljena in potem spet podpisana in zopet pozabljena... Puščice bodo zopet neutrudljivo letele, sem pa tja, nazaj, naprej. Letele bodo, kar tako, brez raloga, brez veze. Slepo bodo letele in mogoče bodo koga za vedno zadele! Takrat bo končno znan zmagovalec. Ali mogoče poraženec? Kdo ve, vojna nikoli ne.
Midva se bova, vsaj po vsej verjetnosti, zopet neumno, brez razloga, smejala. Kaj pa vse zadete žrtve? Neponovljive. Mrtve.
Komentiraj pesem na forumu. (2 komentarjev)
|