Tiho tiho vame vrže kamen. Zadene me in kamen se zarase z materijo moje biti, zlije se s krvjo in mesom. Postane jaz, a jaz ne on.
Ne sprejmem kamna kot del mojega telesa, kot del moje krvi. Vem, da je mrvo tkivo, hladno, trdo, ki izdaja se s krvjo za živo. Zakaj bi kamen kužil me, zakaj bi kradel prostor? Nočem kamna, hočem kos mesa. Ne razpadajočega in ne gnijočega. Hočem svežega in živega. Utripajočega. V mojem ritmu. Razparam kožo in z roko prodrem vanjo. Tako pod površino je ležal, da ni bilo težav. Izvlečem kamen in zalučam ga nazaj. Naj zadene skalo! Spet prostor je sedaj za živo tkivo. Nekaj kar ne bo mrtvilo, ampak poživilo. Hočem krvaveče meso, ki bije življenje, nočem kamna, umazanega s krvjo, ki mori življenje. Komentiraj pesem na forumu. (3 komentarjev)
|