Tiha glasba nad nama boža temo, ob nama se igra na desetine sojev sveč, ki rišejo po zraku tiste lepe oblike, oblike dveh pregretih teles, ki topita se kot vosek in se zlivata v eno, popolnoma skladno telo.
Glasba ujema takte toplih dihljajev, ki se uglašujejo na ritem gibov, ki usklajeno, kot eno, premikajo gore, se dotikajo sonca in v večnost pošiljajo temine oblakov. Sva eno, v eno združena, kot se reka prilega strugi, kot se lupina prilega jajcu, kot se koža prilega telesu... Eno sva, prelita z znojem, ki vroč vosek hladi. Soji sveč poplesujejo na najine, vedno glasnejše, vzdihlaje, tiha glasba pušča prednost sinfoniji, ki izliva se iz najinih teles.
Vse zastane, vse onemi, le midva, v hipu spustiva sokove strasti. Krik presliši tišino, tišina se zopet v glasbo prelevi. Kot eno nemo obleživa... Vosek oblikoval je silhueto ljubezni, ki dve telesi združila je v eno. Soji sveč za kratek čas zaspijo. Dokler vosek spet se ne stopi, nove oblike žarečih teles v barvah strasti ponovno lovi... Komentiraj pesem na forumu. (6 komentarjev) |