Napisal/a bepohnka, v četrtek, 05. maj 11

Ocena urednika:    Ocena uporabnikov:      (0 glas)

Duša brez kril nežno objema izgubljeno v meglico ovito čustvo
...
brezumno kliče ime že tolikokrat v tišini izgovorjeno.
Dotika.
Ne drži.
Čuti.
A ne občuti strahu pred grobo realnostjo.
Krik,
ki obstane v neskončnem prostoru, in kot dim izpuhti.
Izgine,
kot da ga ni nikoli bilo, a se še vedno čuti
senca,
bolečina,
mraz.
Ne vidi.

Ker ne obstaja v realnosti.
Sanje
deli z zapuščenim angelom,
zaslepljenim od prahu,
ki ga dviga z vsakdanjim pometanjem praga trpljenja.

Samo registrirani uporabniki lahko pišejo komentarje. Prosimo, prijavite se ali registrirajte.

Komentarji uporabnikov (0)